Osebnost

Poznam veliko oseb, a le nekaj osebnosti. Osebnost je nenavadna beseda, če jo izgovorim ločeno od vseh ostalih. Zbuja mi posebne asociacije, kot so: velik človek, spoštovanje, cenjenje, zgledovanje. Običajno tako označim ljudi, ki so starejši od mene, morda tudi že pokojni, a so mi pustili vtis voditelja, tistega, ki je nekaj dosegel in od katerega se lahko učim tako vsebinskih stvari kot obnašanja in vedenja.

Da je Karl Maramorosch osebnost, sem se zavedla že ob branju njegovega zgodovinskega pregleda odkrivanja fitoplazem. Takrat sem ga poznala po njegovih strokovnih delih, saj se je nejgovo ime pojavljalo med glavnimi avtorji pri raziskavah in literaturi o virusih in fitoplazmah. Ko pa mi je prejšnji teden odpisal preko elektronske pošte, sem šele pobrskala po Spletu in ugotovila, da je ena tistih osebnosti, ki segajo zelo visoko. Že podatek, da je bil rojen 1915. leta, zbuja spoštovanje. Čez 3 mesece bo dopolnil 97 let, pa se dnevno pripelje 160 km daleč v laboratorij na univerzo v New Jersey, skrbi za študente in mlajše sodelavce, se udeležuje posvetov, predavanj, ima uvodne referate na svetovnih kongresih, vzdržuje spletne strani in plodno objavlja. Prepričan je, da mora še naprej vračati družbi znanje in pomagati človeštvu, živalim in rastlinam, da si ne bodo škodili s tem, da prenašajo bolezni drug drugemu. Pri tem je sam pretrpel nacistični teror od leta 1939 do konca II. svetovne vojne, sovjetsko “osvoboditev” v Romuniji in začetne težave pri uveljavljanju med znanstveniki, ko je leta 1947 emigriral v ZDA. Ameriško kariero je začel v Brooklinskem botaničnem vrtu in univerzi Rockefeller v New Yorku. Znal je povezati znanje znanstvenikov v Evropi in Ameriki, tistih, ki so živeli pred njim in tistih, ki so delali na področju medicine. Prvi je dokazal, da lahko žuželke prenašajo viruse in fitoplazme na rastline in da se patogeni razmnožujejo tudi v žuželkah. Na idejo, da je vcepljal viruse v drobne škržatke, je prišel na podlagi poznavanja raziskav poljskega profesorja Rudolfa Weigla, ki je leta 1930 izumil cepivo proti tifusu. Ker obliko tifusa prenašajo človeške uši, je prof. Weigl “gojil” uši (tudi na svojih nogah), jih okužil s tifusom in iz njih njihovih prebavil napravil pasto, ki jo je uporabil kot cepivo. Na enak princip je prof. Maramoroch okuževal škržatke in dokazoval, da prenašajo viruse iz bolne rastline na zdravo. Prihranjeno mu je bilo le praskanje po nogah, pa tudi za nobeno od viroz ni zbolel, medtem ko je prof. Weigl med poskusi prebolel tifus. 

Prof. Maramoroch pa je aktivno deloval tudi s tako velikimi znanstveniki, kot je James Watson, eden od avtorjev odkritja, da ima DNK zgradbo dvojne vijačnice (Watson&Crick, 1953). Bil je priča temu odkritju in je njegove okoliščine tudi zabeležil. Tudi tu je pošteno zabeležil svetle in temne strani dogodkov in pustil bralcu, da si sam ustvari zaključke. Vsa čast! A o tem kdaj drugič.

About these ads

  1. Leave a comment

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

%d bloggers like this: