Sama doma

Vilma me je prijazno sprejela v svoj kvartir v Levalois-Perret, predmestje Pariza, dokler ne najdem svojega za sprejemljivo najemnino. Tako motim njun utečen ritem življenja, ki sta ga vzpostavili v zadnjih treh letih, odkar njena sestra živi pri njej. Letos sta se z Marjano odločili, da skočita še na morje. Na Jadran. V Split. In to z avtom, ker se njun Liči boji ostati sam nekje na avionu. Za 350 € bi leteli direktno v Split, precej ceneje pa do Ljubljane in potem z Marjaninim avtom naprej. Saj sta si tako majhnega psa umislili ravno zaradi tega, da ne bo težav pri potovanju. Vsi, ki smo slišali za njuno namero, da bosta v dveh dneh prevozili 1800 km, smo ju prosili, da naj prespita že nekje v na jugu Nemčije, ne šele v Brestanici, ko bo za njima 1350 km. Ampak ne: ženske po 60. letu neomajano vedo, kdaj imajo prav. Vilma je rekla, da drugje itak ne bi nič spala, zato jo je potegnila direktno: ob šestih zjutraj sta odšli iz stanovanja, zvečer kmalu po deveti pa sta odpirali vrata svoje hiške v Brestanici. In to brez Garmina. Ha? Povprečno 88 km na uro debelih 15 ur. Korajžno in zaslužno priznanja.

Jaz pa sem se sedmi zvečer spopadla s prvim nakupovanjem špecerije in s kuhalno ploščo, ki se je zanalašč zaklenila, ker sem ostala sama “doma”.

  1. Leave a comment

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: