Metro

Ko je med jutranjim kramljanjem s sodelavci nanesla beseda na to, koliko časa je kdo potreboval, da se je prebil do službe, sem znova ugotavljala, da je zjutraj me 8. in 9. uro najmanjša gneča na metroju . Nikakor se v času, ko ljudje hodijo v službo in iz nje, ne obnese avto, pa tudi avtobus ni veliko na boljšem. Pariz je sicer prepleten tudi z železnicami, vendar se večina pripelje z vlakom do obrobja mesta, nato pa prestopijo na metro. Metro vlakci vozijo v času “rush hours” na 3 do 5 minut, in sicer podaljšani, da sežejo od začetka do konca postaje, kolikor je pač mogoče, da potniki še lahko izstopajo na perone. Na poti v službo in iz nje enkrat prestopim in se vmes zgubljam po številnih podzemnih hodnikih in stopniščih. A nikoli v teh treh tednih še nisem čakala na metro več kot 3 minute. Če slučajno že slišim zvočni signal, ki opozarja, da se nekaj sekund za tem vrata metroja zapro, in sem več kot dva koraka vstran, sploh ne pomislim, da bi tekmovala, kdo bo prej. Raje počakam na naslednjega in si poiščem odsek, kjer bo vlakec najmanj poln. Preizkusila sem javna prevozna sredstva kar nekaj prestolnic in zagotavljam, da pariškega metroja noben ne prekaša. V Rimu je itak bolje, da se v kritičnih urah v premagovanje razdalje treh ali štirih metro postaj podaš kar peš. V Bruslju pa začetnik spusti enega ali dva prepolna metroja mimo, ko se uspe zriniti na tretjega, pa že zamuja na sestanek. Izkušeni pa raje startajo iz hotela pol ure kasneje, da se gneča malo unese…

Še za nekaj je metro odličen: če se med potepanjem po mestu malce izgubiš in ti tako kot meni, včasih zmanjka orientacije: vstopiš na prvo metro postajo, pogled načrt linij in če si predaleč od želene točke, se pač tja odpelješ. Seveda pa ima tudi kakšno slabo stran. Dve od teh sta vsaka zase neprijetni, v kombinaciji pa hudi: v njem je vedno prevroče, sedeži pa so izdelani za majhne in suhe ljudi. Tja, kjer si sedeži gledajo nasproti, sploh ne sedem, ker nimam kam dati nog, kaj šele torbe in tiste jakne, ki si jo moram vedno sleči. Izgleda, da v osnovi več kot 111 let niso veliko spreminjali ne tirov ne vlakcev. Ja, prva linija številka 1 je pričela voziti julija 1900. S to – takrat edino – linijo, ki poteka v skoraj ravni črti po sredini mesta od SZ do JV Pariza, se je leta 1900 prepeljalo neverjetnih 4 milijone potnikov! Koliko milijonov se jih mora prepeljati danes, ko vozi metro verjetno malo hitreje in na 14 linijah?

No, jutri me bosta razveselili drugi dve najstarejši metro liniji: številka 2 in 3, saj me že zjutraj popeljeta do postajališča avtobusa Air France. Ta pa do gnezdišča jeklenih ptic Charles de Gaulle. In potem na obisk domov. Juhuuu!

  1. #1 by vincencij on 25/09/2011 - 16:42

    Jaz si želim metro iz Celja do Žalca in iz Celja do Laškega.

    • #2 by gartrozi on 25/09/2011 - 20:14

      Sploh ne bi bilo slabo, če bi vozil na vsake 4 minute, kajne? Razen v Celju pa še pod zemljo ne bi bilo treba kopati, ker ni toliko pozidano vmes. Tudi v Parizu potekajo nekatere starejše proge po svetlem, in to celo po 10 m visokih konstrukcijah.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: