Globalno

Vedno znova ugotavljam, kako je danes svet postal majhen, kako zlahka potujemo, se srečujemo in komuniciramo. Prejšnji teden, ko je moja “cimra” Marjana odletela na enotedensko druženje s prijateljicami v toplih Banovcih, je moja hči pripotovala v Pariz v družbi prijateljic dekliškega pevskega zbora Gimnazije Celje Center.  Sicer potovanje ni bilo najbolj udobno, saj so 1300 km dolgo pot preživele na avtobusu, vendar sta njihova mladost in navdušenje omogočila celodnevno pohajkovanje z metrojem po Parizu. Ko sem jo v sredo v času večerje prestregla na zloglasnem Pigalu, da sva šli skupaj na večerjo (na drug konec Pariza), mi je bila sicer hvaležna, da ji ni bilo treba še peš na Monmartre (nekaj utrinkov so že prej zabeležili drugi, npr.: http://www.aparisguide.com/montmartre/index.html).

Ko sva se pozno zvečer vračali v njen hotel na obrobju Pariza (dobili so celo solidnega za 45 € na noč!) sem ji lahko le še zaželela srečno pot na britanski Jersey, kjer so dekleta tudi uspešno zapela http://www.internationalchoirfestivalofjersey.com/. Z mislimi sem bila takoj po tem že na podaljšanem vikendu v Sloveniji, kamor sem odpotovala v četrtek dopoldne. Ko sem se pred spanjem prijavila na let za Ljubljano in preletela elektronsko pošto, sem presenečena obstala ob pismu iz Amerike. Septembra sem namreč pisala prof. dr.  Karlu Maramoroschu iz ameriške univerze v New Jerseyu, da sem mu čestitala za odličen zgodovinski pregled raziskav fitoplazem in se zahvalila za podatek, da je pri njemu leta 1972 raziskovala zloglasna dr. Biljana Plavšić iz Sarajeva. Gospod mi je odpisal, da bi me presenetil še z enim podatkom: “Since you are from Slovenia, I will surprise you now with some additional information. In 1934, after finishing my highschool, I applied, and was accepted, to the Medical School in Ljubliana. I did not go there, because only the first 2 years were given in Ljubliana, followed by the remaining years in Zagreb, and I was affraid that I will have difficulties adjusting to two related, but slightly different, languages at the two places.”

 No, dr.  Karl Maramorosch se sicer potem ni šolal na ljubljanski in zagrebški medicinski fakulteti, ker se je malce zbal, da se ne bi zmogel naučiti dveh različnih, čeprav podobnih jezikov. In zakaj je nameraval študirati tu? Ker je bil dedek njegove mame menda Slovenec.  Čeprav bi po imenu bolj skepala na hrvaško poreklo. Pravzaprav sem mu ponudila, da mu pomagam poiskati korenine, če mi sporoči kraj, kjer je njegov prednik obiskoval šolo oziroma se rodil. Gospod je zaključil: “It seems that the world is small…”

Res je. Svet je danes postal majhen. Srečevanja bodisi sorodnikov bodisi poklicnih kolegov z različnih koncev sveta so vse bolj običajna. Res da mi je nekdo iz mednarodne skupine strokovnjakov, ki sem jih gostila na dvodnevnem sestanku prejšnji teden, predal nesramno agresiven virus, ki me je čez vikend pošteno zdeloval, vendar pozitivne energije druženja ljudi s skupnimi interesi taka malenkost ne more zmanjšati. Pravzaprav se je treba postaviti korak stran od ogledala, se objektivno pogledati in priznati, da živimo v enkratnem obdobju in na enkratnem delu sveta, da nam je vse to dosegljivo.